Nas vonj po poletju že pelje v tuje dežele, pa vas? Če vas sibirski macesen zaradi okolja, v katerem uspeva, ni ravno navdušil za popotovanje po Sibiriji, se podajte z nami v Azijo in spoznajte konkurenco sibirčku. Tikovec (krajše tik) raste v naravnih monsunskih tropskih gozdovih Mjanmara, Malezije in Tajske ter v Laosu in Indiji.

Les tika se imenuje tikovina, znan pa je po svoji trajnosti in izredne odpornosti. Vzdrži namreč precej drastične vremenske in klimatske spremembe, ravno tako pa je odporen na morsko vodo in sončno pripeko, zato se ne zvija, ne trohni, ne poka in se ne cepi. Zaradi te njegove specifike se ga že stoletja uporablja v navtiki za izdelovanje ladijskih palub. Priljubljen pa je tudi za izdelovanje parketa, podnic, lesenih opažev in pohištva, predvsem zunanjega. Zaradi velike priljubljenosti in povpraševanja, a majhnih količin naravne tikovine dosega ta les vrtoglave vrednosti. V Indoneziji, Afriki in Srednji ter Južni Ameriki so zato pričeli s plantažnim gojenjem tikovcev, kar pa seveda pomeni nižjo kvaliteto. Plantažni tik namreč raste hitreje, njegovi gostota in vsebnost olja pa sta zato manjši.

Tik je postal v Evropi popularen v časih, ko so Nizozemci kolonizirali Indonezijo in les uporabljali za izdelavo ladij. Ko so se Indonezijci po kolonizaciji začeli zavedati svojega naravnega bogastva, so ustanovili PT Perhutani, gozdni rezervat, ki ohranja plantaže tikovca na Javi. Vsako posekano drevo je nemudoma nadomeščeno z novo posejanim. Na Tajskem pride na primer večkrat do občasne prepovedi sekanja tikovcev zaradi strahu pred izumrtjem te vrste.

Les vsebuje veliko naravnih olj, smukcev in maščob, zato se zelo dolgo suši (tudi do dve leti). Ko se osuši na pričakovano vrednost, ki je le pičlih 10 % prvotne, delujejo ta olja kot vodoodporen film, ki ščiti les pred paraziti, glivami in lišaji. Barva lesa variira med medeno rjavo in sivkasto rjavo. Najbolj cenjena sta mjanmarski in tajski tik, ki sta tudi temnejša kot tik, gojen na plantažah. Njegova življenjska doba doseže več kot 50 let.

Morda se vam bo zdela cena sprva nesprejemljiva, vendar se vam bo naložba na dolgi rok obrestovala. Seveda pa tudi tik – kot vsak les – zahteva svojo nego ter redno oljenje za osvežitev in ohranitev svoje naravne barve.

Gozd je glavna prepoznavna značilnost Slovenije, saj porašča kar 60 % njene površine. Zaradi zgodovine gozdarstva so naši gozdovi nadpovprečno naravno ohranjeni, saj so že iz časov Marije Terezije znana priporočila za trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Skrb za gozdove pomeni tudi ohranjanje vseh organizmov, ki jim gozd omogoča dom.

Les je ekološko neoporečen in obnovljiv material ter domače naravno bogastvo, zato ga moramo še toliko bolj ceniti. Slovenci se lahko pohvalimo, da z lesom kar znamo. Gozdovi se obnavljajo in širijo, saj se trudimo ohranjati njihovo naravno okolje. Pravilna sečnja pomeni načrtovan posek dreves, pri katerem moramo upoštevati z gozdarskim načrtovanjem ugotovljeno količino lesa, ki ne ogroža naravnega funkcioniranja gozda. Najbolj priporočljivo je sekati tista drevesa, ki jih lahko gozd čim hitreje nadomesti.

Pa ste slišali, da imamo v Sloveniji tudi čisto pravi pragozd? In kaj pravzaprav je pragozd? To je gozd oziroma gozdna združba, ohranjena v svojem naravnem stanju, nedotaknjena od človekovega vpliva. Odmrla drevesa imajo namreč prav posebno vlogo, saj njihova razpadajoča debla delujejo kot goba – počasi vsrkavajo vodo, kar omogoča nastanek novih mikroorganizmov in pa - predvsem v sušni dobi - domovanje neštetim živalicam, ki so pomemben del ekosistema.

Največ nas pozna tropski deževni gozd (po domače džungla), vendar se pragozd nahaja tudi na Slovenskem. To je kočevski pragozd, ki sestoji iz jelk in bukev. Na kratko: bukev ima liste in žir v ježicah, jelka pa je tista, ki menja iglice na vsakih 10 let. Do danes se je ohranilo šest pragozdov v skupni velikosti 217 hektarov: Krokar, Strmec, Kopa, Pečka, Rajhenavski Rog in Prelesnikova koliševka.

Dr. Leopold Hufnagl, upravitelj Auerspergovih gozdov, je leta 1892 sestavil prvi gozdnogospodarski načrt 'naj tu ostane pragozd', kar je pomenilo začetek načrtnega in aktivnega naravovarstva v Sloveniji. Dva oddelka je označil kot pragozd in prepovedal kakršno koli rabo. Obenem pa je uvedel povsem izvirno obliko gospodarjenja z gozdom – prebiralno gospodarjenje. 

Namig za konec tedna: Zapeljite se do Kočevskega jezera in se odpravite na Roško pot, ki je označena z markacijo medvedje šape. Pot vam bo razkrila najzanimivejše kotičke Kočevskega Roga.

V vednost: Pragozdni rezervati so zavarovana naravna dediščina, kjer ne sekamo in ne pospravljamo odmrlih dreves, ravno tako ne nabiramo gob in ostalega rastlinja. Tu je vse prepuščeno naravi. Do pragozda lahko pripešačimo, vendar le po označeni poti. Pragozdovi so zavarovani v gozdarskih načrtih in označeni z modro barvo; vanje lahko zgolj pokukamo z markiranih poti in se nadihamo svežine narave.

Dnevi so kot nalašč za opravila na prostem, mi pa vam v tokratni objavi svetujemo, kako pravilno zaščitno premazati les, in sicer z oljenjem. Les, ki vam bo še posebej hvaležen za svojo dozo oljnatih delcev, je sibirček, o katerem je že tekla beseda.

Olja uporabljamo predvsem za zunanje površine, ki so bolj izpostavljene vremenskim vplivom, medtem ko se za zaščito notranjih površin pogosteje uporabljajo voski. Nega lesa je seveda odvisna od izpostavljenosti vremenskim vplivom, od vrste lesa in pa od obremenitev (npr. les pohodne površine bo potreboval pogostejšo nego od lesa na fasadi). Za pregled stanja lesenih objektov in kontrolni pregled zaščite se lahko obrnete na nas, ravno tako pa vam bomo svetovali pri izbiri zaščitnega olja.

Kako vemo, da je les pripravljen za oljenje? Preprosto. Nanj kapnemo kapljico vode in če se ta vpije v les, je čas za oljenje. Ko smo opravili test s kapljico vode, moramo leseno površino primerno pripraviti za oljenje. Les mora biti dobro osušen, očiščen (odstranimo maščobe, voske in druge nečistoče), enakomerno obrušen (brusimo vedno v smeri letnic), z njega moramo odstraniti prah in ostale delce, da se bo olje primerno vpilo in s tem nudilo najbolj optimalno zaščito. Olje lahko na površino nanašamo s čopičem ali valjčkom, najlepše pa se nanaša s krpo, ki ne pušča vlaken, saj krpa obenem tudi popije odvečno količino olja. Postopek oljenja lahko ponovimo v razmaku 24 ur (če je les mehkejši, bo potreboval več olja).

Uporablja se različne vrste olja: naravna rastlinska olja (premaz je treba obnoviti pogosteje, so pa ta olja ekološko povsem neoporečna), rastlinska olja z dodatkom smol ali zemeljskih pigmentov, rastlinska olja z organskimi topili (primerna za lesene objekte, ki so izpostavljeni vremenskim vplivom) in pa sintetična olja.

Pri izbiri olja lahko izbiramo med olji z UV zaščitnim faktorjem, s čimer upočasnimo proces staranja lesa in preprečimo njegovo naravno temnenje. Izberemo lahko tudi protizdrsno olje, ki je še posebej primerno za zaščito pohodnih teras in podnic. Lahko izbiramo tudi med različnimi barvnimi toni. Svetujemo pa, da se les olji z oljem z naravno sestavo brez sintetičnih dodatkov, saj bo tako les zasijal v svoji naravni barvi, barva bo intenzivnejša in bolj živa. Les vam bo hvaležen, saj naravna olja ne bodo spremenila njegove strukture, površina bo ostala prepustna, kar pomeni, da bo les dihal ter se poljubno raztezal in krčil.

Opozorilo: Gobice oziroma krpe, prepojene z oljem, ne smemo puščati neposredno na soncu, saj se lahko vname. Pri oksidativnem sušenju olj se namreč sprošča toplota, tako da je krpo najbolje očistiti z milom ter vodo, bencinom ali nitro razredčilom.

Ste opravili test? Je vodna kapljica ostala na površini? Če je odgovor pritrdilen, ste vašo leseno površino primerno zaščitili in jo lahko sproščeno uporabljate v prihajajočih sončnih dneh.

Pomlad je za vogalom, in s tem toplejši dnevi, ki pa bodo prinesli tudi malce pomladanske utrujenosti. Da bi se sprostili od vsakodnevnih težav, dali 'vse štiri od sebe' in se na domačem vrtu ali travniku nadihali vonja prebujene narave, vam ponujamo izdelek, ki vas bo nostalgično zazibal v otroštvo, ko ste po kosilu v viseči mreži zaspali pod krošnjami dreves – le da ima naš izdelek to prednost, da si lahko tako vzdušje pričarate kar na domačem vrtu, tudi če nimate dreves; obenem pa lahko služi tudi kot gugalnik.

Ležalnik Oskar, pionir v naši liniji ekskluzivnih izdelkov, je unikaten zložljiv ležalnik, razvit s strani našega podjetja. Ni ravno najmanjši (dolžina znaša 3.5 m), je pa zato toliko bolj udoben, saj se ponaša z masivnim lesenim ogrodjem, nanj pa je nameščena viseča mreža iz trpežnega platna (barvo in vzorec lahko prilagodimo na željo stranke). Izdelujemo ga iz slovenskega smrekovega lesa, na željo pa tudi iz lesa sibirskega macesna, pri čemer je slednji zaradi izredne odpornosti na vlago in gnilobo za odtenek dražji. Ležalnik si lahko dodatno zaščitite tako, da vam ga na vašo željo pobarvamo s poljubno barvo. Ležalnik je oblikovan polkrožno, tako da lahko v njem ležite ali sedite, v zimskih in deževnih dneh pa ga enostavno zložite ter pospravite (pospravljen ležalnik meri v širino zgolj 10 cm).

Udobnost ležalnika boste lahko preizkusili na Sejmu Dom od 7. do 12. marca 2017 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani ter sodelovali v nagradni igri, katere glavna nagrada bo prav naš pionirček Oskar.